Nabor ključnih informacij o smučiščih, vse od cene dnevnih in sezonskih kart, števila in dolžine prog, zmogljivosti in zasedenosti smučišč ter gostinske ponudbe ob belih strminah, ponuja celovit pregled slovenskih smučišč in dobro osnovo za izbiro ciljne smučarske destinacije.

V Sloveniji po podatkih Združenja slovenskih žičničarjev obratuje 42 smučišč, ki se razprostirajo na 1400 hektarih in ponujajo skupno slabih 275 kilometrov smučarskih prog, na vrh katerih pelje zimske navdušence več kot 100 naprav s skupno zmogljivostjo 140.000 smučarjev na uro. Impresivne številke za deželico z vzhodnega kraka Alp nekoliko zbledijo v primerjavi s sosedami iz zahoda in severa. V Italiji obratuje vsako zimo namreč več kot 2000 gondol, sedežnic in žičnic, v Avstriji pa celo 3000. Samo dežela Tirolska, kjer živi tretjino toliko prebivalcev kot v Sloveniji – resda zaradi odsotnosti urbanih središč v ozkih dolinah − se ponaša z 79 smučišči in skoraj 500 večjimi napravami, ocenjuje ženevski poslovni svetovalec Laurent Valant v svojem letnem poročilu o snežnem in gorskem turizmu.

Čeprav se po dolžini belih strmin, namenjenih smučarjem, s celotno Slovenijo brez težav kosa vsako izmed treh največjih tirolskih smučišč, med katere spadajo St. Anton (305 kilometrov), Brixental (284 kilometrov) in Saalbach-Hinterglemm (270 kilometrov), pa to ne pomeni, da slovenska smučišča nimajo svojih prednosti.

Ceneje in na dosegu roke

Prva je nedvomno cena. Dnevna karta bo obiskovalce stala med 20 in 33 evri, kar je debelih 20 evrov ali vsaj za velik obrok in krepčilno pijačo manj kot v St. Antonu. Čeprav drži, da ima avstrijsko smučišče pestrejšo ponudbo, novejše in zmogljivejše naprave ter precej večji nabor smučarskih prog, je za dan smuke, v katerem prepelje povprečni smučar okoli 30 kilometrov, povsem zadovoljivo tudi katero izmed slovenskih smučišč.

Druga pomembna prednost naših smučišč je njihova bližina. Iz Ljubljane do Krvavca je dobre pol ure vožnje, od Maribora do mariborskega Pohorja pa zgolj streljaj … najbližje avstrijsko smučišče z bistveno več programi so na primer Mokrine, do katerih loči večino Slovencev okoli dve uri vožnje. Cena dnevne karte? Od 41 v nizki sezoni do 47 evrov v visoki.

Skromne višave in globalno segrevanje

Zadnja izmed prednosti je hkrati tudi slabost − slovenske Alpe so namreč precej nižje kot istoimensko gorovje, ki se dviguje nad Avstrijo, Italijo, Švico in Francijo. Če se je v vseh omenjenih državah mogoče smučati po ledenikih na višinah prek 3000 metrov nad morjem, se najvišje slovensko smučišče spusti že z 2600 metrov nadmorske višine, medtem ko se večina smučarskih pobočij nahaja na višinah med 700 in 1010 metri nad morjem.

Neposredna posledica tega je manjše število smučarskih dni, katerih število se bo zaradi negativnih posledic globalnega segrevanja še naprej zmanjševalo. V francoskem Tignesu, ki premore smučišča na 3500 metrih nadmorske višine, tako že danes načrtujejo gradnjo smučarske dvorane, s čimer si želijo dolgoročno zagotoviti celoletno smuko.

Česa podobnega si je pri nas nemogoče predstavljati. Povprečno slovensko smučišče je med letoma 2010 in 2015 obratovalo namreč »zgolj« 108 dni ali nekaj manj kot tretjino leta. Med deveterico največjih, kamor spadajo Mariborsko Pohorje, Kanin – Sella Nevea, Krvavec, Kranjska Gora, Cerkno, Vogel, Rogla, Golte in Stari vrh, stisne v eno leto največ obratovalnih dni Krvavec, ki je kljub milejšim zimam zaradi dobrega sistema zasneževanja smučarjem kar 123-krat odprl vrata. Sledita Vogel in Rogla s po 120 dnevi, najmanjkrat v letu pa je smučarje gostil Stari vrh, in sicer 80-krat.

Slovenski dober milijon, v Avstriji prekašan za skoraj 50-krat

Manjše število obratovalnih dni ne vpliva na povprečno dnevno obiskanost, po kateri je s 1548 smučarji daleč spredaj Kranjska Gora, ki ji sledita Rogla (1395) in Mariborsko Pohorje (1309), temveč odseva v nižjem številu vseh obiskovalcev slovenskih smučišč v enem letu. Teh je bilo v sezoni 2014/2015 po naših seštevkih okoli 1,1 milijona.

Milejše zime so v zgolj petih letih oklestile število letnih obiskov slovenskih smučišč za več kot četrtino, medtem ko se v Avstriji, kjer so smučišča višje ležeča, število smučarjev na letni ravni bistveno ne spreminja. Predlani so tako ustvarili dobrih 51 milijonov obiskov, kar lahko pripišemo tudi dejstvu, da je med njimi veliko število dopustnikov, ki se v kvoto štejejo večkrat – denimo šestkrat v enem tednu. To tezo potrjuje tudi podatek, da je na avstrijskih smučiščih kar dve tretjini tujcev. V Sloveniji jih je po ocenah Valanta le petina, kar pomeni, da ustvarijo glavnino obiskov še vedno slovenski državljani, med katerimi naj bi bilo nekaj manj kot 300.000 smučarjev.

Slovenska smučišča so zaradi manjšega števila prog in negotovih snežnih razmer manj priljubljena za tedensko dopustovanje, ki terja načrtovanje in vnaprejšnje rezervacije, precej bolj priročna so za dnevno smuko, ki je pogosto stvar trenutne odločitve ob pogledu skozi okno ali na Delovo stran z zbranimi podatki o vremenskih in snežnih razmerah ter vsej dodatni ponudbi naših smučišč.